Drugače: Drugačna!

Tekst: Pavel Furlan, SAGA institute,
Slike: Gašper Stamač SAGA institute
2. februar 2001

Že skoraj eno leto bo minilo, kar je na trg prišla peta, prenovljena generacija Mazde 626. Kljub temu, da se je ime-številka drži že celih 30 let, to še ne pomeni, da je svojo nalogo opravila in dala prednost novim modelom. Prav nasprotno! Svojega imena se drži kot klop in to tudi upravičeno dokazuje pred konkurenčnimi, večkrat preimenovanimi evropskimi bratranci.

Res je, zadnja generacija je preživela le temeljit face-lifting; no, lahko bi rekli, da so jo skušali oblikovalci le približati našemu okusu, kar se v nekaterih detajlih očitno vidi, saj bok zadka spominja na Volvov S40, zadek sam na Oplovo Vectro, manjši detajli pa so mešanica vzhodnjaško-evropske trendovske oblikovalske kulture. In vredno je reči, da je ta kombinacija zelo posrečena in tako tudi všečna.

Po drugi strani pa se pojavi pri celotnem ogledu avtomobila nekakšno neskladje. Ob pogledu v obraz avtomobila se zazdi, kot da jim je za izdelavo ostalo le še nekaj minutk do tistega "dead-line" trenutka, kar zagotovo pri toliko vloženega truda ni zanemarljivo. Je prepoznaven po pripadnosti, ostrih in jasnih linij, za katere se zdi, da niso potegnjene na pravih mestih; ob tem bi jim kanilo reči: poglejte si vendar en evropski avtomobil; obraz je le obraz!
Konec koncev tale avtomobilček ni namenjen nastopaštvu, pač pa uporabnosti in udobju. In tega pri njem ne zmanjka. Z medosno razdaljo 261 cm nudi zagotovo največ med konkurenco; niti štirje 1,9-metraši, ki se skupaj odpravijo po svetu, ne bodo godrnjali nad prostorsko stisko. Sedeži so kvalitetni, pohvaliti velja voznikovega, saj je nastavljiv po višini in naklonu sedalnega dela, tako da z iskanjem idealne lege ne bo težav. Zadnja klop je prostorna in ravno prav trda, v naslanjaču je skrit naslon za roke, ki vsebuje še dodaten predalček in držalo za pločevinke. Sedež sovoznika je mogoče podreti v priročno mizico za malico ali kaj podobnega.

Notranjost je oblečena v trpežen velur s svetlosivim karo vzorcem, ki v kombinaciji z lično izdelano armaturno ploščo v dveh sivih odtenkih deluje prijazno. Sredinska konzola in okviri stikal vseh štirih električnih šip in ogledal na vratih so odeti v borno imitacijo orehovine, ki nekako ne spada v ta dizajn. Zato pa se zdijo toliko bolj imenitne kovinske (pokromane) kljuke na oblogah, malo manj plastična letev z napisom 626 na okviru vrat. Vse hvale vredni so merilniki, ki so dobro pregledni in moderne oblike ter hkrati dajejo dovolj informacij, pograjati pa velja električno živčevje na prostosti; tako pod armaturno ploščo in v predalu, kot pod prednjimi sedeži bi lahko radovednemu potniku ostalo skrito.

Sedenje za volanom je dobro in tudi po nekaj urah ne utruja. Volanski obroč je nastavljiv po višini in oblečen v usnje, prav tako prestavna ročica. Za udobje med vožnjo je na voljo samodejna klimatska naprava, ki pa v zimskem vremenu ni prišla do svoje glavne naloge. Prav tako nam podatke o vožnji sporoča potovalni računalnik, ki pa ima to slabost, da je postavljen na sredinski konzoli, zato je za prebiranje informacij potrebno odmakniti pogled s ceste. Na dolgih potovanjih pa pride še kako prav tempomat. V serijsko opremo tega avtomobila poleg že naštetega spada še centralno daljinsko zaklepanje, meglenke, prednji in stranski zračni blazini, sistem ABS v kombinaciji s sistemom elektronskega uravnavanja zavorne moči in sistem proti zdrsavanju pogonskih koles TCS. Kot dodatek pa je imel testni avtomobil vgrajen radio s CD-izmenjevalnikom.

Prtljažnik avtomobila je velik, lično obdelan, lahko dostopen in zaradi podirljive zadnje klopi po tretjinah tudi povečljiv iz osnovnih 502 litrov na bistveno večji volumen. V rezervoar za gorivo je možno naliti 64 litrov bencina.
Vožnja s tem avtomobilom je presenečenje. Izredno dobro uglašeno podvozje v kombinaciji s čvrsto izdelano karoserijo odlično požira neravnine in grbine, pa tudi pretiranega nagibanja v ovinkih avtomobilu ne dopušča. Obenem trdno drži avtomobil v začrtanem rezu vse dokler "napake" ne naredijo zimske gume in ga pustijo zdrsniti. Naprej je vse prepuščeno le še spretnosti voznika.

Pogonski agregat z dvema litroma prostornine in 136 konji je zagotovo najboljša kombinacija za ta model, saj zadovolji vsakega voznika, bodisi pri lenarjenju, kar mu omogoča 178 Nm navora, bodisi pri hitri vožnji, kjer pa se s pospeškom 9,6 sekunde do 100 km/h ne more ravno hvaliti; pač ni namenjen dirkanju. Dinamičnost vožnje se maščuje s porabo krepko preko 10 litrov na 100 kilometrih, kubitura pa z najmanjšo testno povprečno porabo 7,2 l/100 km. Toda na daljših potovanjih se ustali na zelo primernih 8,3 litra, kar vas utegne prepričati. Pri vsem tem pa je še najbolj ugodna cena, saj ne doseže niti 4000 Prešerenčkov.
Dejstvo, da je Mazda 626 dober avtomobil, je neizpodbitno. In tako se s svojo obliko, uporabnostjo in opremljenostjo zlahka dokaže sama in tudi pred tekmeci. Enostavno ni več v sivem povprečju iz Vzhoda. Morebiti tudi zato, ker je dosti bolj domača kot nekoč. Ali drugače: Drugačna!