|
Vrzel
v svojem terenskem programu je japonska Mazda zapolnila že pred
enim letom. Zaradi dobre prodaje vozil Tribute v ZDA je slovenskemu
in marskikaterim evropskim zastopnikom to uspelo šele sedaj. Ampak
to jih vseeno navdaja z optimizmom, vsaj kar zadeva izboljšane
dobavljive količine vozil.
Medtem
ljudje razmišljajo nekako takole. Terensko vozilo je dobro, ker
je bolj pregledno, ker ga lahko pred InterSparom parkiramo kar
na zelenico kadar ni prostora in pa ker smo v njih varnejši. Slednje
sicer ni res, ampak ta razred vseeno raste. V vseh teh letih je
zrasel do te mere, da mora vsak izdelovalec imeti svojo dvignjeno
karoserijsko različico gnano s štirikolesnim pogonom.
Tribute
je otrok, ki sta ga s skupnimi napori naredila ameriški Ford in
Mazda, povila pa vsak po svoje. Ford kot Maverick in Mazda kot
Tribute. Slednji na trg vstopa s sprednjim, dvokolesnim pogonom,
za njim v vrsti pa so še modeli s pogonom na vsa štiri kolesa.
Ta spada v razred tistih pogonov, ki prenos na zadnji par prenese
v kritičnih trenutkih oziroma kadar spredaj zmanjka oprijema.
Tak tip pogona je dober vsaj zaradi dveh razlogov. Ker je poraba
goriva nižja in pa ker je stalno, enakovredno razporejanje moči
na vse štiri konce moč vklopiti s pritiskom na gumb. V primeru,
da mislite, da je to potrebno.
Pogonska
agregata sta dva. Štirivaljni in šestvaljni. V obeh primerih je
prostornina med valje razporejena idealno. Po pol litra pod vsako
svečko. Dvolitrska mehanika na kardanu "tehta" 91Kw
(124KM), pri trilitrskem stroju pa 145 Kw (197KM). Menjalnika
sta prav tako dva. Pet prestav streže šibkejšemu motorju, medtem
ko štiristopenjska avtomatska hidravlika spravlja v pogon vozilo
z močnejšim strojem. Kakršnakoli drugačna kombinatorika v tem
primeru ni možna.
Samonosna
karoserija je v skupni preši s štirimi posamično obešenimi kolesi,
tako, da o kakšnih togih in poltogih premah ni ne duha ne sluha.
Jasno, ko pa le redki lastniki odkrivajo civilizacijo tam kjer
se kolesa ne drgnejo v trdno zglajen asfalt. Tribute se odlično
znajde v zavetju utrjenih površin, presenetljivo dobro pa mu gre
od koles tudi po manj urbanih poteh.
Za
slovenske kupce pa so najpomembnejši podatki verjetno tile. Model
s pogonom na sprednji dve kolesi in kupom opreme, ampak brez klime
je na voljo za manj kot štiri milijone in pol. Štrikolesni pogon
s klimo in še nekaj več opreme je za štiristotisoč dražji. Po
uvoznikovih besedah in izračunih je to največ terenca, ki ga boste
dobili za ta denar pri nas. Primerjava je točna, bolj kot to pa
je pomembno, da bo za blata željne v Mazdinih salonih do konca
leta prostora le za osemdeset kupcev. Upajmo, da vsaj za škornje
ne bo potrebno stati v vrsti.
|